V mali se provinci je slovanski
zadnjič tale štorija godila,
poteptali stokrat so pravila
vse v maniri znani odposlanski.
Po sovjetsko tekle so volitve,
nič več kakor v prejšnji dobi carski,
zdaj v maniri novi se vladarski
štejejo edino pridobitve.
Kar se zlahka z njimi pridobilo
je pred kratkim, naj se uveljavi
po izredni poti v delo spravi,
važno ni pri tem glasov število.
Mrtve tudi duše glasovale
da so, oporekal je revizor,
kakor Gógoljev bil retrovizor,
ki ozre se na volišče Žale.
Kaj bi šteli mrtve, saj smo bratje
vsi slovanski, torej smo v večini,
kakor boljševiki si edini,
oporekli mrtvih duš so tatje.
Sicer pa teh duš se bo nabralo,
ko ne bo oskrbe dolgotrajne,
cifre bodo le še bolj sijajne,
saj vse manj ljudi bo glas oddalo.
Manj ko duš je mrtvih ali živih,
lažje se ostale korumpira,
lažje s ciframi manipulira,
po poteh do cilja gre se krivih.
Tokrat se račun jim še izide,
toda kaj ko ni zapitek plačan,
na račun bo živih preobračan,
slednjič po plačilo sam čort pride.
