Bágdadski tatič? Ne, fant s svetilko,
to ni ista zgodba tisoč-ene,
v njej so predmet stanovanjske cene,
ki navijajo jih kot budilko.
Lukadin v tej pravljici nastopa,
no, saj veste, to fakin je tisti,
ki ob polnem mescu za koristi
sam še lastno babico oropa.
Lukadin iz lampe je potegnil
spet duha, ki čudeže ustvarja,
cene bivanja ta ponazarja,
da pred njimi bi še sam pobegnil.
Bom gradil in vse bo neprofitno,
reče Lukadin v duha imenu,
s tem v nasprotju lastnemu namenu,
ki glasi se kajpak: pridobitno.
Bom gradil in to po smešni ceni,
sedem dinarjev samo bagdádskih
po kvadratu, v frazah birokratskih
kar pomeni: polovico meni.
Lukadin in duh, oba visoko
spet zaplavala sta, v tiste sfere,
kjer močan dež glavo čisto spere,
preden dol usuje se globoko.
Kaže, spet globoko da podpira
zblojen duh svetilke Lukadina,
je substanca ena in edina,
da vsem na očeh halucinira.
