Gnezdo ptičje polni se z dodatki,
vsak dan najde lastni si vrtiček
v njem kak nov tja gor prebegli ptiček,
znajdejo pa v njem se še odpadki.
Ko pobrska se po njem, odkrije
žonta se, poznana usedlina,
ki ji za osnovo je kislina,
zmes zajetna vidno v gnezdu gnije.
Se »ta mala žonta« tudi pravi
žonti tej, ki v gnezdu se preliva,
med golobi gnete in preriva,
ker je namreč takšna po naravi.
Kaj je žonta, za povrh ta mala?
Z vodo to zalite so tropine
vinske, ob katerih mnoge mine,
tudi ta si v gnezdu je postlala.
Jo poznamo, je neprebavljiva,
da se jo prežveči, prezajetna,
je ta mala žonta vsa prevzetna
in kot usedlina zajedljiva.
Po izpadih dobro jo poznamo,
vemo za ta male žonte vrenje,
njeno prepoznavno je hotenje,
jo v spominu kajpada imamo.
Je zaguljena kot ruska fronta,
po okusu kakor žarko olje,
da v tem gnezdu je, je še najbolje,
kdo smo rekli že? Ta mala žonta.
