V Novi vasi, pač nekje v Slovenji,
zlahka si predstavljamo okolje,
enemu ne gre ta čas najbolje,
se možak jezi, ah, kaj še, peni.
Se jezi, da v vaški bi sredini
vse drugačne rad imel sosede,
zdajšnji da so krivi splošne bede,
oni zgolj, taisti in edini.
Zlasti sosed Janez mu najeda
živce, da možak samo mesari,
z grožnjami nikakor ne skopari,
celi Novi vasi s tem preseda.
Tudi sam je Janez, a ne moti
ga podobnost takšna niti malo,
in še manj, da sam je gobezdalo,
s tem soseski vedno bolj napoti.
Šale ko neslane mož razdira,
išče ko rešitve zgolj nezdrave,
ga imajo v vasi vsi vrh glave,
živ krst ga nazadnje ne podpira.
Zadnjič v Novi vasi se smodilo
je okoli njega, ko volili
vaške starešine so, spustili
ravno njega brž so na cedilo.
Je izpadel Janez osamelec,
nasmojen, ožgan kot kupček slame,
so o njem novice slabe same,
zdaj je namreč dvakrat pogorelec.
