foto: STA

Štirinajsti julij se praznuje,

ne le pri Francozih, ki že davno

padli so pod giljotino ravno,

širi praznovanje se na tuje.

 

V glavnem mestu je provinc nekdanjih,

ljudstva kjer prebivajo ilirska,

dvignjena zastava pionirska,

ljudstvo rešeno je muk vsakdanjih.

 

Padla namreč končno je Bastilja,

ta trdnjava vsa reakcionarna,

kjer vrtijo sredstva se denarna

bajna, da se z njimi še postilja.

 

Ta trdnjava blizu kolodvora

vir bila je zlobnega početja,

saj iz njenega se je zavetja

slišalo: »Svoboda – nočna mora!«

 

Slišalo se je, da po deželi

koruptivnost vidno se razrašča,

da Bastiljo klika si prilašča,

glavni da so v njej postali beli.

 

Hišo so od znotraj naskočili

tisti, ki bolelo jih pluralno

je od nekdaj, vodstvo zmagovalno

zdaj so si po meri ustrojili.

 

V eno smer gre vse in to preudarno,

padec je Bastilje le začetek,

ko še izstreljen noben ni metek

za svobodo revolucionarno.

 

Revolucija se nadaljuje,

zoper vsa ravnanja koruptivna

ve se, da ne bo več permisivna,

nove padce se že pričakuje.

 

Padalo da se bo na obroke,

pravijo, vse v znani isti smeri,

preštevilni spet bodo primeri,

lastne ko se žrlo bo otroke.