Sem ha vidu, mi je rjeku meni:
Ma ben, sočo, ti si ena mona,
se začjela druha je sezona,
zdej smo vsi enaki soji ženi.
Sej ju nimaš, kej ti ni utekla?
hmali bi ha prašu prou neumnu,
se je nosu Bobi naš pohumnu,
djela tak se, mi je žena rekla.
Zdej smo vsi enaki, ti čestitam,
sočo stari, dan vseh žjensk je tuki,
denes, ta moment, dej me pocuki,
videš me, zdej kuker žjenska ritam.
Zdej smo vsi enaki, če počuteš
muoški kešen se moment no malo,
tu zatuo je, ker ti je uostalo
še uod prej, ma tuo naruobe čuteš.
Mene me pohljedi, je frizura
kuker de sem kešna frišna nona,
kej držiš takuo se, sej si mona,
tašna muoja je, se vje, natura.
Pustu duhe láse sem, topiram
si jih vsaku nuč, de bulši zhljedam,
sem na duobri puoti, se zavjedam,
de se zmjerom rejši transformiram.
Smo po spoli hlihni vsi, enaki,
jes, na primer, zdej sem kuker tička,
pravijo zatuo mi holobička,
pa čeprou sem bel poduoben sraki.
Tuole ti povjem, muoj sočo drahi,
vse za karieru, jajca tudi,
dej, še ti no malo se potrudi,
hor de poletiš, sam si pomahi.
Mene me drhači neč ne briha
ne za spol, za sklon, ne za številu,
tudi ne, kej se bo hovorilu,
sámu de se meni rejting dviha.
Se uoblječem v nonu, sej smo isti,
tudi v sivolasu šinjorinu,
meni se zatuo hre še edinu,
de mi ta neumnost kej koristi.
Je takuo, muoj sočo, na tem svjetu,
sem navajen, da vse druhem vzamem,
zdej ku žjenska ceuha te objamem,
sem ukradu še identitetu.
