foto: Freepik

Bili smo časi, ko smo si sami pri sebi stalno brundali najbolj znane Titejeve izreke. Na primer tistega: morate se učiti, učiti in še enkrat učiti, da boste kaj znali. In to smo imeli napisano celo na tistih znamenitih osnovnošolskih (zelenih) spričevalih. To je bil skoraj kot očenaš naše rdeče oblasti. Ali pa kot nekoliko predelan muslimanski izrek: »Eden je naš bog, to je Tito, Kardelj pa je njegov prerok.«

No, dandanes se mularija, vsaj tista, ki ji ni treba delat, ampak se lepo zabava v raznih osmomarčevskih inštitutih, dere »Kučan akbar« in istočasno razglašajo, da je to »glas ljudstva«. Tako kot v tistih časih, ko sem zvesto služil domovini in je veljalo, da kar reče avantgarda (to je partija), to misli ljudstvo. Če pa slučajno kdo ne misli tako, je to znak, da je gnil. In gnilobo je bilo treba brž odrezat stran, da se ni širila na ostale, zdrave dele ljudstva. Odrezali pa so jo s kakšnim prevzgojnim zaporom ali delovnimi počitnicami na Golem otoku – samo nekaj kilometrov stran od nekdanjega fašističnega lagerja pri Kamporju na Rabu.

Meni pa je bil še posebej pri srcu tisti slavni Titejev izrek »Tujega nočemo, svojega ne damo.« No, saj smo vsi vedeli, da je v resnici mislil »Tujega nočemo, svojega nimamo.« Še sreča, da je Miha Marinko kradel samo kure (tudi zato je šentviški velikan Baharjev France njemu na čast svojega bika poimenoval Miha in naznanjal, češ naš bik Miha ‘ma rinko), kajti Edi Kradelj je bil glede jemanja nekoliko bolj zahteven. Ampak smo se pač delali, da smo frajerji pred svetom, ker smo pač Jugoslovani, edinstveni poskusni zajček socialističnega samoupravljanja ter gibanja neuvrščenih. Smo rekli, da za noben denar ne sprejmemo niti zahodnjaškega dekadentnega kapitalizma, po katerem so intimno hrepenela naša srca, ko smo hodili po pralni prašek, banane, čokolade in celo toaletni papir čez mejo v usrano kapitalistično Avstrijo. Pri nas pa smo ugledno kupovali bencin na bone in se posmehovali zahodnjaškim inozemcem, češ poglejte, kaj imamo, tega pa vi nimate, luzerji. No, potem pa se je nekje od polovice osemdesetih naprej, ko je naša tovarišija le ugotovila, da se turistična ponudba za kapitalistične inozemce pač splača. Ker prinašajo devize. Ker nekateri ne poznate več te besede, naj pojasnim, da gre za tujo valuto, s katero smo sicer neformalno trgovali, ker se na naš socialistični dinar pač nismo mogli zanesti. Japonci so jugoslovansko inflacijo namreč poznavalsko poimenovali »Toshiba Koludo«.

Toda nacionalni interes je naposled zmagal, res da v samostojni Sloveniji, ki je bila po dikciji velikega jeseniškega ekonomskega genija Jožeta M. sicer le izhod v sili, a vendarle. Milan K. je pred kakimi dvajsetimi leti, ko se je že poslavljal s funkcije predsednika republike, pač povedal, da ni vseeno, kdo je lastnik naših velikih podjetij, torej družinske srebrnine, za katero smo vsi desetletja plačevali in garali kot nori. Tujec je pač slab lastnik, torej je bolje, da če že ljudstvo nima denarja, naj bo lastnik kakšen domačin. Kajti tujega nočemo, svojega nimamo. In smo tako okomandirali t. i. pivovarsko vojno, Belgijci so se lepo obrisali pod nosom, naši oldboysi pa cveteli od ponosa. Še do danes ne morem pozabiti partizanske akcije, v kateri sta narodna heroja Jože Stanič in Jože Lenič, torej dva maršalova soimenjaka s priimkom na -ič (živela bratstvo in enotnost!), pred sovražnikom (Bajukovo vlado) rešila delnice Gorenja. In ju je Milan K. seveda na dostojen način počastil zaradi te reševalne akcije. In ustanovil še Forum 21. In ga kakih dvajset let kasneje razpustil, za kar je bil menda kriv Hitler Janša.

Se je pa pri nacionalnem interesu nekaj zalomilo: Slovenija nima svojega lastnega omrežja twitter, ampak moramo pač uporabljati mednarodnega. In še tega je sedaj kupil Elon Musk, ki pač ni George Soros ali kakšen podoben špekulant, zato naši vrli naprednjaki množično zapirajo račune na twitterju. Na tem mestu bi se  jim želel zahvaliti. Torej, tovarišice in tovariši, hvala vam za vse, kar ste storili in česar niste storili za nas. Nikoli ne bom pozabil, pa še takrat ne. Predvsem pa sem hvaležen zato, ker bo po vaši zaslugi družbeno omrežje twitter po novem zelo ekološko usmerjeno, saj bo na njem bistveno manj fekalij. Pri njih velja malo drugače kot pri že omenjenem Titejevem izreku. Namreč, tujih nočemo, svojih imamo pa še preveč. Zato predlagam, da za začetek v mednarodno sceno izvozimo legendarnega Večerovega »Crnija«

Špricerjev Pepi

Prejšnji članekAmeriški agenti so bili osupli, ko so ga videli: “Saj to je slavni in zlobni dr. Atombender!”
Naslednji članekNatalija Musarjonovna Rosijska: GOSUDARSKAJA DAČA