Verjetno vam še nisem zaupal tistega delčka svojega življenja, ki se nanaša na stavko strojevodij decembra 1988. Naloga moje malenkosti je bila, da v primeru, če bo napovedana stavka res izvedena, poiščem stavkokaze. Torej tiste, ki znajo voziti in upravljati lokomotive ali potniške garniture na tirih, pa ne želijo stavkati.
Zato sem že novembra tistega daljnega leta 1988, ko je Slovenija že nekako gorela od upora proti vladajočim strukturam, uporabil vse svoje spretnosti, talente in čas, da sem poiskal partiji lojalne delavce na železnicah, natančneje na Železniškem gospodarstvu Ljubljana. Seveda, delavcev s takšno usmeritvijo ni bilo težko najti, a kaj, ko je bilo med njimi tako malo strojevodij. Saj veste, govorim o stavki, ki jo je vodil sedaj že legendarni Slavko Kmetič – nekaj sem o njem (med vrsticami, se razume) napisal že pred tedni, ko sem opisoval tiste vragolije iz dvigala v zgradbi RTVS. In da ne pozabim: stavka strojnega osebja je bila vnaprej napovedana, torej nekakšen poskusni zajček republiške zveze sindikatov, ki je pripravljala zakonodajo s tega področja, saj si niso mogli več privoščiti »spontanih prekinitev dela«, kot se je leto prej zgodila v Litostroju. A kaj, ko je govorica o tem prišla celo do samega šefa CK na Tomšičevi, mojega najljubšega malega človeka Milana K., ki je povsem pobesnel in klical na sindikat, češ kaj se pa vi, preklemanski sindikalisti, sploh greste. In tako postal poosebljena zaščita vseh obubožanih delavcev in kmetov, ki so po Titu našli svoje zavetje pod perutmi princa Milana iz prekmurskih Križevcev, znanega pod kodnim imenom »Plavi«.
In je nato prišel tisti slavni ponedeljek, 27. december 1988. Praznik evangelista Janeza (no ja, tudi Kreka, ker je na ta dan imel god) in prvi dan stavke. Na ploščadi ob zgradbi ŽG Ljubljana sem zbral vse stavkokaze, ki jih je bilo dejansko zelo malo, in jim dal znak, naj takoj vskočijo v vlake, ki so brez strojevodje. Že čez kakšno uro me pokličejo v pisarno vodje poslovodskega odbora ŽG Jožeta S., da rabi nov kontingent stavkokazov. Tistih, ki znajo vozit vlake in imajo potrjeno licenco, je zmanjkalo, zato sem moral poseči najprej po tistih, ki so bili brez zdravstvenega spričevala in so zato morali na drugo delovno mesto v delavnice. In nato še po tistih, ki vlaka sploh niso znali voziti. A do večera bi bili tudi ti premalo. Šment, kaj pa zdaj? Ja nič, gremo v akcijo: telefon v roke in pokličem v Sarajevo, najprej na CK ZKBiH, nato pa še na poslovodstvo njihovih železnic. Češ, delovne sile nam zmanjkuje, ker lomasti epidemija. »Kakva epidemija?« me vpraša Meho na drugi strani slušalke. »Covid 88,« sem se zlagal. »Nema ove bolesti u Bosni,« mi zrecitira nazaj in se začudi, od kod smo v Sloveniji dobili ta virus – so bili morda kakšni Kitajci na obisku?
No, vseeno so nam poslali skupinico strojevodij, ki pa je prišla le do Zagreba, saj jim je tam nek sovražnik naše ustavne ureditve zblebetal, da v resnici pri nas strojevodje štrajkajo in da ni nobene epidemije. In so se seveda obrnili nazaj proti Sarajevu in odkorakali domov. Meni pa je ob obvestilu, da Bosancev ne bo v Slovenijo, postalo vroče. Name so po telefonu tulili vsi po vrsti: CK-jev Milan K., brkati Janez S., učitelj na premierskem položaju Dušan Š., skupščinski sindikalist Miran P., pa še šef železnic Jože S., šef sindikatov Miha R. in sekretar za delo Peter T., pa še kdo. Edino, kar sem jim lahko zagotovil, je bilo to, da grem lahko tudi sam vozit vlak, pa čeprav se spoznam na vlake kot tropska gorila na lanski sneg. Ampak, saj veste, izkušeni SDV-jevci znamo vse, tudi tisto, česar v resnici ne znamo. Vseeno pa sem moral priznati premoč Kmetičevega Slavca – kot vodja stavke me je »peljal scat« in sem moral reševanje primera prepustiti bolj izkušenemu kolegu Janezu P. iz ljubljanske SDV. Ja, res je bolje biti en dan lev kot sto let ovca.
Tako da, draga Rosvita in dragi Nejc, brez panike! Tudi če vama v življenjepisu po novem piše, da sta stavkokaza, to ne pomeni, da sta narodna izdajalca. Prav nasprotno. Če pa rabita pomoč glede stavke na RTVS, pa se obrnita kar name. Pa čeprav je res, da so vloge sedaj zamenjane: v tem času stavka Partija, stavkokazi pa so razredni sovražniki – in sovražniki naše zlate golobje s(S)vobode.
Špricerjev Pepi
