foto: STA

Ne, ne bom šel, veš, v oskrbo,

zinil mulc je zadnjič atu,

ga zmrazilo je po vratu,

bleknil ko je misel prvo.

 

Še kako boš šel, povem ti,

jezno stari je zabrusil,

dolgotrajno boš okusil,

manjkal je samo še: bemti.

 

Sta udarila se fanta,

kakor mesec vsak dogaja

zadnje čase se, postaja

da ozračje kakor kanta.

 

Kakor kanta na smetišču,

dolgo nič oskrbovana,

dolgotrajno zasvinjana,

ki sameva na plesišču.

 

Na plesišču? No, tam zgoraj,

tam, kjer naj bi se plesalo,

a, se ve, ne bo se dalo,

vse podrto je že skoraj.

 

Kakšne gresta se norčije,

vprašajo ju državljani,

butca vsak na svoji strani

zganjata prismodarije.

 

Kdo naj take oskrbuje,

zapovrh še dolgotrajno

in plačuje jih prav bajno,

je iz mesca v mesec huje.

 

Zdaj vsak mesec viža ista

na sporedu se obeta,

mulc ko z atom se zapleta,

scena patološka čista.

 

Da prignala sta jo v skrajnost,

je vsak mesec bolj očitno

in zato neizpodbitno,

da odpade dolgotrajnost.

 

Bo v resnici dosti krajša

ta oskrba dolgotrajna.

Štiri leta? Nada skrajna,

kratkotrajnost bo tem slajša!

Prejšnji članek(GLOSA) Stavkokazi sodobnega časa
Naslednji članekNekaj grafitov, aforizmov in drugih prispevkov slovenskega upokojenca