Teja Jarc. Gre za sindikalistko, hčerko visokega policijskega funkcionarja, ki si je za svoje revolucionarno delo izbrala ustrezen poklic. Sindikalist si lahko do smrti, kar je skorajda uresničil Dušan Semolič.
Dobro si plačan, v resnici pa hodiš med ljudi in jih prepričuješ, čemu naj plačajo članarino. Jarčeva pa teh svojih bučk ne prodaja samo proletarcem, ampak tudi širši javnosti, da bi jo revolucionarno zdramila. Gre za žensko, ki na vsakem koraku vidi fašiste, Slovenija je pa itak fašistična diktatura. To mora biti zelo naporno, ker govoriš o nečem, česar ne vidiš, čeprav nisi slep. A bolje je biti buden, je rekel oni, ki je šel spat. Retorika Jarčeve je nekaj med histerijo in slabo dramo. Njen vokabular pa je sestavljen iz kričavih parol, in ko ni pravega uspeha, se sovražnika loti na Triglavu, kar je slabo izpeljala, ker sovražnik ni reagiral. Tu se mora korigirati. Teja Jarc je nekaj med Klaro Zetkin in Roso Luxemburg, čeprav fašisti pravijo, da bi ji ta druga vloga bolj ustrezala. Kar je nesramno, ker Roso so v neznanih okoliščinah likvidirali. Jarčeva pa je zamudila priložnost, da bi postala herojinja pocestne revolucije, če bi takrat ob plezanju za Janezom Janšo padla v kakšno globel. Že danes bi imela spomenik.
Jaša Jenull. Ni povsem jasno, v katerem laboratoriju na Metelkovi so ga delali, ni pa med bolj uspešnimi, ker pretirava. Razen kričanja in treh parol o diktaturi in fašizmu nima nobne prave domišljije in mu je pomembne revolucionarne lovorike pobrala Jarčeva. Njegov družinski pedigre je rdeče barve – ata Hinko, vrhovni državni tožilec in mama, menda na začasnem delu na svobodi, ker je nekaj čudnega kšeftala z Zoranom Jankovićem. Zlobneži pravijo, da ima njeno ovadbo kar ata Hinko v spodnjem predalu. Jaša se dolgo časa ni mogel odločiti, kaj bo v življenju. Najprej je poskusil s svinjerejo, a je menda prašič, ki ni bil navajen življenja v zakonski postelji, slabo končal. Potem se je usmeril v igralstvo, a ga nikjer nismo videli, razen v neki epizodi, ko je po ljubljanski tržnici tekal v plenicah. To mu je nasploh osebnostno zelo ustrezalo – histerični dojenček. Ker iz te moke ni bilo kruha, je klošaril po Ljubljani in srčal podobne sotrudnike, ki so sklenili, da bodo zrušili vlado Janeza Jasnše, da vsaj pridejo do spodobnih sredstev za preživljanje. Ne kaže dobro, pa če se še tako dere smrt Janši.
Arjan Pregl. Malar revolucije. Je eden večjih upov levice in komunistov, ker obstaja verjetnost, da bi s svojimi slikopleskarskimi deli lahko moralno razoroževal sovražnika. Res je namreč, da ob pogledu na njegove stvaritve človeka mine volja do življenja. Kako je prišel in končal akademijo za likovno umetnost, je podobna skrivnost kot to, da je na AGRFT prišel in jo končal Marjan Šarec. Arjan se rad hvali, da za pleskatrstvo dobi po več tisoč evrov na kvadratni centimeter, kar je verjetno tisti denar, ki ga njegov ata Slavko, Kučanov posinovljenec, v kilogramih nosi na banko.
Alenka Bratušek. Je resna kandidatka levice za blagajničarko revolucije. Odkar je uspešno razlastila oz. pokradla 100.000 lastnikov podrejenih obveznic oz. delnic v višini skoraj milijardo evrov, ni dvoma, da bi to lahko storila še z večjim zamahom. Kajti revolucija brez denarja je beračija.
Matjaž Nemec je Ostržek revolucije. Njemu povedo, kaj se mora zlagati v kamero, in ko je to storil prvič in ni niti trenil, so mu to nalogo zaupali še naprej. Njegove laži so nadgradnja agitpropa slovite Udbe, ki je te stvari počenjala malo bolj prefinjeno, ampak zdaj ni čas za to, ker je fašizem.
Milan Kučan. On je ata in mama revolucije. Najbolj trpi ker, ko se sprehaja po Ljubljani kot navaden upokojenec, ne more v vladno palačo na kavo. Še v predsedniški imajo na oknu dežurnega, ki obvešča Boruta Pahorja, če se približuje Kučan, in takrat vhodna vrata zaklenejo. On revolucijo usmerja iz Murgel, da mu kdo ne bi kaj očital. Pravijo, da je originalni avtor gesla »smrt janšizmu«. Zdaj ureja stavko na RTV, ker tudi tja po novem nima legalnega vstopa. Še Ladislav Troha je imel ta privilegij.
Vinko Vasle
