Kot veste, so golobi vsestranske ptice. Če so tisti glinasti, potem veste, da jih izstreljujejo v zrak, da jih potem lahko streljajo. Saj veste, vaja pač dela mojstra in še vedno je bolje, da streljate glinene golobe kot pa kozle. Poznam namreč nekoga, ki je bil od streljanja kozlov že tako utrujen, da je pred dvema letoma vrgel puško v koruzo. Hotel je sicer iti na dopust, ampak kaj, ko so bazeni še vedno prazni.
Obstajajo pa tudi golobi pismonoše. Čeprav je klasična pošta zdaj že nekoliko iz mode, se golobi pismonoše vendarle vračajo. Ker so poštarji postali presneto dragi, pa še tisto rumeno barvo uporabljajo. Nanjo imajo mnogi alergijo, to je pač dejstvo. Razen če ima rumena barva še kakšen dodatek, denimo leopardji vzorec. Prav zato sem tudi sam začel uporabljati golobe pismonoše, čeprav imam v sebi veliko strahu, da mi bodo nosili samo še pošto s sodišč ter položnice mestnih redarjev.
No, pred kratkim pa je pri nas na vasi zaokrožila informacija, da so ugrabili goloba. Vsaj tako so mi povedali strici. Nisem bil čisto prepričan, o kom je govora, namreč, ali gre za goloba ali Goloba. Pa saj je vseeno. Vsi odrasli vaščani, tako moški kot ženske, so se morali zbrati v veliki dvorani doma krajanov. Vaški starešina je začel svoj nagovor. Povedal je, da je njegov golob ugrabljen in da je prepričan, da je eden od vaščanov tat. Obljubil pa je, da se tistemu, ki je ugrabil ptiča, ne bo nič zgodilo. Razen tega, da bo moral zapustiti dvorano, iti po goloba in ga vrniti nazaj. In se lastniku pač opravičiti.
Vaščanke in vaščani so se živčno presedali, ko je starešina nakladal o vrednosti menda ukradenega goloba. Kar oddahnili so si, ko je končal svoj govor.
In nenadoma se je oglasil z ukazom: »Kdor ‘ma ‘tiča, naj gre ven.«
Občinstvo se je začelo osuplo spogledovati. Starešina je še trikrat ponovil ukaz. Šment, dedec misli resno.
In glej ga, zlomka: po nekaj minutah živčnega oklevanja so moški vstali in zapustili dvorano.
Razen enega, seveda. Možakar srednje postave, preprosto oblečen, čeprav so vsi rekli, da je nesramno bogat, je molče obsedel in se smehljaje oziral okoli sebe. Zdelo pa se mu je čudno, zakaj vsi moški vstajajo in odhajajo. No, nič nenavadnega, saj je bil precej naglušen in ni dobro slišal, kaj je vaški starešina zahteval. Malce nerodno mu je pa vendarle bilo. Jedetajedet, pa ne bodo zdaj ženske mislile, da je on sunil tistega goloba? Ampak saj meni organi pregona nič ne morejo, še vedno sem se izvlekel, si je mislil.
V tistem hipu pa se k njemu nagne žena in mu reče: »Daj, hitro pojdi ven, da ne bodo mislili, da si brez njega.«
»Kako prosim? Brez njega? Aja, brez tiča, misliš. Ne, v redu je. Imam mirno vest,« je začel momljati v malce čudni slovenščini.
V tistem trenutku pa se na odru pojavi njemu znan obraz, njegov stari primorski kamerad z značilno skuštrano frizuro. Imenoval ga je Električar, bil je vedno pravi pozitivec in si je vedno prizadeval za pozitivno Slovenijo, zato je imel še en vzdevek: Katoda. Povsem elegantno je vzel v roke mikrofon in se začel dreti: »Dame in gospodje, vidite, kdo je edini dedec na vasi, ki nosi hlače. Da, to je Zoran Janković, nekdaj naš kralj, sedaj je naša kraljica, ker ni zapustil dvorane z ostalimi moškimi.«
»Že v redu, Robi, že v redu, nje,« je odgovoril Zoran, »ampak ne mi omenjat farmacevtk, ker bo Mija tule spet znorela. Lani sem na odru pokazal, da imam v hlačah pištolo, nje. In da sem pravi kralj, nje. Zdaj sem pa kraljica, nje. Zdele pa greva skup na pasulj, nje, da bom pol spuščal golobčke, nje.«
In v tistem trenutku je bila saga o ugrabljenem g(G)olobu v hipu pozabljena. Ker je bil g(G)olob(ček) že izpuščen…
Bobby T. Pigeon
