Pozdravljeni. Sem Martina, zdravnica, tako kot moj mož Urban. Oba sva zaposlena v UKC Ljubljana. Zgrožena ugotavljava, da nama želi država s svojim groznim vodstvom znižati plačo, ki je že zdaj mizerna. Z dežurstvi zasluživa skupaj namreč samo 15.600 evrov neto na mesec.
Ker s tem ne moremo preživeti, morava še vse popoldneve delati v zasebni ordinaciji. Imava namreč dva šoloobvezna otroka in živimo zelo skromno. Otroci so velik strošek saj so vsako leto pol leta v Ameriki, da se naučijo malo angleško. Veliko stane tudi hiša z bazenom. Moj mož namreč nikakor ne more v službo, če prej vsaj malo ne plava. Ker naju skoraj nikoli ni doma, ne moreva poskrbeti za gospodinjska opravila, zato nujno potrebujeva hišno pomočnico, ki je zelo draga, saj hoče celo po 3€ na uro. Skratka, vsi naju “lupijo” kjer se le da. Tudi najin terenec je bil drag, da registracije niti ne omenim. Nujno ga potrebujeva, kadar se odpraviva na Pekrsko gorco po gobe. Mož se zelo boji, da bo nekega dne vesoljni potop, zato smo v ta namen kupili 18-meterski čoln, ki je zasidran v Portorožu. Nekako pač moramo preživeti. Precej stane tudi gradnja manjšega vikenda na Pohorju, pozimi se je namreč zelo neprijetno voziti v dolino, ko gremo na smučanje. Dodatne stroške nam zdaj v začetni fazi povzroča še lokal najstarejšega sina, ki ga je odprl na mariborskem Lentu. Njemu namreč šola ni šla tako dobro kot drugima dvema
najinima otrokoma, zato smo mu morali malo pomagati, da lahko dela, kar mu je všeč. Zdaj, ko nam bodo vzeli težko zasluženi denar, pa ne vemo, kaj bomo. Joj, kaj bo z nami!
Obupana Martina
Vir: Facebook
