Kazal se je gizdalin ošabno,
češ poglejte, tole vse je moje,
vsakomur gre po zaslugah svoje,
znanje moje je pač uporabno.
Cvenka manjkalo mu ni nikoli,
z levo roko si ga je pridobil,
zlasti če kje koga je oglobil,
kot učijo se tam v tisti šoli.
Tolovaja je prineslo mimo,
dobro ki presojat zna obraze,
spomnil se preskušene je fraze,
z njo, si mislil, ga lahko dobimo.
Daj denar ali pa brž življenje,
mu navrgel je izza vogala,
ko sta zrla si v oči, obstala,
gizdalina ko je videl zrenje.
Prav, pa mi deset milijonov pusti,
gizdalin se je takoj pogajal,
rad bi tolovaju še ugajal,
se zato, se ve, širokousti.
In tako pogajanja so tekla,
od devet prišla sta do enice,
en milijon, življenja da pravice
bo ohranil, nič nista dorekla.
Ni popustil tolovaj, skrbeti
pa ga vendarle je že začelo,
moral da bo izvršiti delo,
moral gizdalin da bo umreti.
Zlodej sam bil tolovaj v resnici
je v tej zgodbi, dobro kamufliran,
a usmiljen vendar, zasekiran
smili se mu oni po pravici.
Ko popustil ni gizdav pri ceni,
tolovaj je vzdihnil: »O, hudiča,
moral vedeti bi, je levičar,
temu pa denar prav vse pomeni.«
