Je letel visoko nad oblaki,
videl zemlje ni, tal pod nogami,
plaval v visočine je osami,
kjer so le izbranci sami taki.
Sami taki ptiči nadoblačni,
ki ta svet prav malo jih zanima,
zgoraj je, se ve, posebna klima,
spodaj dnevi mračni in temačni.
Zgoraj vse je sončno in vse vedro,
se tako mu svet tam prikazuje,
kjer brezskrbno ptič se napihuje,
kjer je sam sredica, sam je jedro.
Jedro vsega in nad vsemi vedno,
kjer podpora mu je neomajna,
kakor ptiček misli, tudi trajna,
vreme pa, kot rekel bi, napredno.
Kjer se vedno nad oblaki pleše,
kjer ni vetra, ampak zgolj nirvana,
sanja polja kjer lahko prostrana,
kjer potrebe ni, da se počeše.
In potem nenaden spust v globino,
padla silovito je podpora,
vse je kakor strašna nočna mora,
strmoglavo padanje v sivino.
Kaj je razlog, da kakor odkihnjen,
ves peresno lahek strmoglavlja?
S troho pameti vsak ugotavlja,
da golob je bil slabo napihnjen.
