foto: STA

Ga zanašalo je po ploščadi,

sem in tja ko krilil je z rokami

in bingljal prav ženstveno z nogami,

v stilu hita: »Mi se mamo radi.«

 

»Kdo je ta, da nisem ha še vidu?

Mene me no malo tuole beha,

še ni blo do zdej u Horici teha,«

sliši glas brezdomca se ob zidu.

 

»Ma, si mona,« reče mu kolega,

»kej ha ne poznaš? Je usak dan tuki,

dej ha malo za rokav pocuki,

sej ha póznaš, orkodio, teha.«

 

Čudi se brezdomec in sprašuje,

kje, kako naj videl bi to sliko,

bitje skuštrano, ne prav veliko,

da pogled njegov ga pomiluje.

 

»Ma, je uni, ma, kaku se kliče?

Uni, ki pozdravu je korono

z morsko vodo, zdej pa nosi krono,

spada pa med ene sorte ptiče.«

 

Družno zarežista se kolega,

ki sta priči tej bizarni sceni,

to kralj ulice je izgubljeni,

ki okrog kot dvorni norček bega.

Prejšnji članekTatjana B. Cefizelj: BOBNAR IN TURKI
Naslednji članekVlado Zgaga: STRMA POT