Nič vesela da ni golobica,
rekli so na policiji ptičji,
kadar preočitno jo kaj piči,
kar sledi, ni kakšna veselica.
Nafrfuljena je priletela
golobica k ptičjim policajem,
tam z očesnim buljenjem, migljajem
tole zgodbico je razodela.
»Pelikan je vzvišen in pa važen,
kaj še, tič je, ki me nadleguje,
z mano namreč nikdar ne občuje,
o, ta pelikan, ta ptič nesnažen.
Ga prijavim, ker tako obnaša
se grdo do nas, do vseh golobov,
mi dovolj je pelikanjih snobov,
tole vsako mero že prekaša.
Zadnjič me je namreč ogovoril,
končno mi postavil je vprašanje,
veselilo me je takšno stanje,
a izkaže se, da ni mi dvoril.
Ga zato pri priči vsaj priprite,
kaj pa misli, saj to je sramota,
to prav zagotovo ni pomota,
policaji, kaj samo stojite?«
Dobro, ker pač takšne so postave,
povprašali so pač pelikana,
kaj da golobica podivjana
vsa je, predmet on pa je prijave.
Občevanje je bilo dvoumno,
pelikan pove jim v preiskavi,
policaj pa k temu zgolj pravi:
»Kaj bi s to golobovko brezumno.«
