foto: Bor Slana / STA

Smo poznali jo, bila kobila

ta doma pri levem je sosedu,

njenemu sledili konji zgledu

dolgo so, za nos jih je vodila.

 

Kje se pije čista pitna voda,

jim je štirinožna rezgetala,

priti jim do nje bo pomagala,

stalno se bahala je neroda.

 

Ona da je najbolj podkovana,

saj da iz kovačeve je štale,

v vrsti druge so kobile stale,

nauke so sprejemale zarana.

 

V marcu voda da je najbolj čista,

se šopirila je, jih učila,

hja, kovačeva bo pač kobila

podučena, reče čreda ista.

 

So sledili ji, se nacedili

vode v tistem vročem so poletju,

ko bila še dobra je v zajetju,

žejo ko lahko so potešili.

 

Ko pa marec pride in polaga

drekovod umazan se čez polje,

od nikoder ni kobilje volje,

prizadetim da kako pomaga.

 

Ni pristojna, ni dovolj strokovna,

slišati iz njenega je hleva,

mar kobila res je taka šleva,

 manjka mar razumnost ji osnovna?

 

Kje pa, niste še ugotovili,

so vprašali zadnjič nas razumni,

da sledili ste norici hrumni,

mar bi radi se ugonobili?

 

Iz posledic boste se učili,

najverjetneje bo to že v marcu,

ko nesnaga vidna bo v kozarcu,

kamor ste jo sami natočili.

 

Dočakali boste, da priplava

na površje tam nad drekovodom,

se prikaže pod nebeškim svodom

zastrupljena crkovina prava.