Smo poznali jo, bila kobila
ta doma pri levem je sosedu,
njenemu sledili konji zgledu
dolgo so, za nos jih je vodila.
Kje se pije čista pitna voda,
jim je štirinožna rezgetala,
priti jim do nje bo pomagala,
stalno se bahala je neroda.
Ona da je najbolj podkovana,
saj da iz kovačeve je štale,
v vrsti druge so kobile stale,
nauke so sprejemale zarana.
V marcu voda da je najbolj čista,
se šopirila je, jih učila,
hja, kovačeva bo pač kobila
podučena, reče čreda ista.
So sledili ji, se nacedili
vode v tistem vročem so poletju,
ko bila še dobra je v zajetju,
žejo ko lahko so potešili.
Ko pa marec pride in polaga
drekovod umazan se čez polje,
od nikoder ni kobilje volje,
prizadetim da kako pomaga.
Ni pristojna, ni dovolj strokovna,
slišati iz njenega je hleva,
mar kobila res je taka šleva,
manjka mar razumnost ji osnovna?
Kje pa, niste še ugotovili,
so vprašali zadnjič nas razumni,
da sledili ste norici hrumni,
mar bi radi se ugonobili?
Iz posledic boste se učili,
najverjetneje bo to že v marcu,
ko nesnaga vidna bo v kozarcu,
kamor ste jo sami natočili.
Dočakali boste, da priplava
na površje tam nad drekovodom,
se prikaže pod nebeškim svodom
zastrupljena crkovina prava.