Da konjice konjske so samice,
je zgolj štos, če že ni evfemizem,
a za socialistični je realizem
ta izraz, se ve, odraz resnice.
Dva konjici takšni sta kramljali,
kje so za ljudi in konje meje,
da epidemija bi hitreje
širila se, družno modrovali.
Prva je rumena, frfotava,
jo Klokočka kličejo domači,
drugi, črni, ki je z njo na paši,
pravijo pa Pipa zaletava.
Ko epidemija se v deželi širi,
ni meja za njiju, v tem sta složni
si prijateljici štirinožni,
vsaki se izogneta oviri.
Ni meja, se brzdati ne dava,
kdo teptal bo najine pravice?
Nad pravico vsako smo konjice,
se na pravo dobro res spoznava.
Se do živega ne more nama,
vzvišeno zahrza črna, Pipa,
in Klokočka se za glavo tipa,
če je krona prav tja gor ji dana.
Kmetu, ki ju gleda, se zasmili
od obeh zares posebej vsaka,
saj zaveda se, kaj obe čaka
prej ko slej, naduti dve kobili.
