Neki jarec je zašel v pogorje,
nekaj z njim tovarišic zgubljenih
v kozjem tropu šlo je postrojenih,
z vrha da bi gledalo obzorje.
Šel je jarec, s silo vso poganjal
je pedala, da bi vrh očaka
s cvetjem ga zasuli kot junaka,
spotoma v oblast se je zaganjal.
Sikal, pljuval jarec je, preklinjal,
pot da je do vrha težka, strma,
gnali so ga ihta, bes in trma,
s kletvicami svoj je vzpon prekinjal.
Je poganjal jarec kot za stavo,
mislil ves čas je na stvar edino,
vladati kako bilo bi fino,
če mu kozji trop sledi brezglavo.
Plezal je po parku nacionalnem,
onečastil s pljunki vse simbole,
kozje vzklikal jarec je parole,
v primitivnem kazal se, banalnem.
Jarec na kolesu, bratje mili,
kje še videli ste to pojavo,
povprašajte skratka pamet zdravo,
se ji mar ubožec nič ne smili.
Pepi Kulšek Ban
PRAVO POIMENOVANJE
Znanost ni še dala jim imena,
sami se prištevajo med hladne,
se razume, da med protivladne,
kul bila naj njihova bi scena.
Znanost jih bolj malo preučuje,
vidi na površni se že sliki,
štirje da osnovni so gradniki,
vzorce pa kopirajo da tuje.
Znanost z njimi malo se ukvarja,
ker ima jih za pojav bizaren,
naj benigen bil bi, nenevaren,
a razum nasprotno opozarja.
Pravi, da so derivat nečesa,
kar z razumom je v osnovi sprto,
radikalno v drugo smer odprto,
saj na zemlji pridiga nebesa.
Ta imajo že prav kmalu priti
in sad njihovega bodo dela,
prenovljena s tem bo družba cela,
le oblast bo treba prej dobiti.
Sem ugibal, so mar talibani,
džihadisti, kakšna druga veja?
Pamet pravo jim ime odreja,
to so po slovensko kulibani.
