Vtipkal neko tipko na daljincu
sem pred kratkim čisto po pomoti
in kolo zagledal sem na poti,
ki vrtelo se je kot v vrtincu.
Čuden nek program, je virtualen?
Vprašam se, le kaj se tu dogaja,
mi sprejemnik menda ne nagaja?
Ne, sploh ne, program je trivialen.
»Na biciklu« redna je oddaja,
v fokusu pa vožnja enosmerna,
v levo smer bicikel jo pocvirna,
prazna druga ceste stran ostaja.
Lučka, ki na cesti tej utripa,
niti en trenutek ni zelena
sem in tja morda se zdi rumena,
rdeča je, posebne vrste, tipa.
Prirejena zanjo vsa je scena,
vožnje smer ter cilji in ovire,
za bicikle druge ni izbire,
takšna zdaj po novem je arena.
Nepolitične oddaje druge
vse do zadnje so, vse naravnano
na promet samo in prav ubrano,
vmes reklamne se vrste usluge.
Sprogramiran je program v celoti,
biciklist odstranil vsa vozila
je drugačna s ceste, da idila
bi zavladala na celi poti.
Publika da je programu zvesta
v nedogled se sliši in ponavlja,
hkrati pa bojazen se pojavlja,
kdaj bicikle bo razgnala cesta.
