Gnezdenje zdaj šport je nacionalni,
mreženje je čisto že iz mode,
treba urediti je zablode
na način četudi prav banalni.
Gnezdo prazno je pri golobíčih,
ni podmladka, so klopotci jajca,
raženj je, lovijo v gozdu zajca,
vsi ozirajo se po mladičih.
V drugih dveh je gnezdih vsaj peščica
jajc napol zvaljenih še ostala,
kaj ko tam bi ptica jih pobrala?
Le katera? Ptica golobica.
Eno gnezdo naj se z njo pobrati,
bratovškino pravijo mu ptiči,
golobica tja pogled zapiči,
tam bi mogla jajčeca jemati.
Drugo ptičku tistemu pripada,
ki kot šarec konj nenehno skače,
zdaj na moč se tresejo mu hlače,
ker gnezdišča sam več ne obvlada.
Bi združili jajca vsa, jih dali
bi na toplo tja pod golobico,
zaskrbelo je premnogo ptico,
da bi jo lahko ogoljufali.
Nič skrbi, le skupaj vse klopotce,
več kot jajc je, lažje so drobljiva,
gnezda razdražljiva, nezdružljiva,
ki naj dala nove bi lepotce.
Kukavičjih jajc tu sploh ni treba,
vsa so itak že od kukavice,
ki naj šla bi v gnezdo golobice,
dneve bojda se že zdaj odšteva.
Dajmo skupaj, bi še kakšno dali
gnezdo na ta kup, da bo zmešnjava,
ne navidezna zgolj, tista prava,
da še bolj se bodo jim smejali.
