foto: Matic Štojs Lomovšek

Jajc nam manjka, delovne ni sile,

ata je golob dejal družini,

naši nesposobni so v večini,

zvezde rdeče so, a nam nemile.

 

Da naš golobnjak lahko obstane,

treba nujno tujih bo mladičev,

da oplemenitijo naš ničev

zarod, ki ostal bo še brez hrane.

 

Se domisli ata, da golobi

ker brez jajc so, bi lahko dobili

jih tako, da bi jih uvozili,

par sto tisoč po oceni grobi.

 

Kukavice letajo tod mimo,

spomnijo njegovi ga iz jate,

če ustavimo jih, ni zagate

 daj, podvizajmo se še pred zimo.

 

Bo pozimi namreč manj prehodov

čez ozemlje naše, kukavičja

zaustavi se kolona ptičja,

za lovljenje ptic ne bo več vzvodov.

 

Kukavica itak že podtika

svoja jajca vneto v gnezda tuja,

naj se torej golobnjak pomuja,

da popravi se številčna slika.

 

Golobnjak na vse pretege sili

zdaj se, da privabi kukavice,

toda to prepametne so ptice,

taka se golobov ne usmili.

 

Dalje nese jajca kukavica,

ker pri takih butcih prizadetih

zarod njen pogine v nekaj letih,

modro misli si migrantska ptica.