Streslo je pošteno, drhtajoče
dvignile so z žic se plahe ptice,
ni bilo zakriti moč resnice,
domovina da že cela joče.
Kaj je, so vprašali črni vrani,
kaj za vraga, sestre, vas dviguje?
So zaprhutale, da vse huje
je ob vedno dražji, pičli hrani.
Odletele lastovke so davno,
bi še neselivke jim sledile,
da bi kje drugje se naselile,
kjer je gretje v času tem naravno.
Vrabci čivkajo že dejstva znana,
da je tisto v žicah vedno dražje,
je na tujem našim pticam lažje,
naj kurjava to bo ali hrana.
Se širokousti le še ona,
niti sebi ki nič ne verjame,
golobica, kdor jo resno vzame,
res katastrofalno ga pokrona.
Da ukrepa siva golobica,
situacijo da s tem rešuje,
smešno je, se sama posmehuje
sebi ta zlagana siva ptica.
V žici tok ne strese nje edine,
je imuna na prav vse težave,
ker sprejela je ukrepe prave,
čivka, da so v dobro domovine.
To z realnostjo se vidno kreše,
toda njej je glavno virtualno
in svobodno, saj ves čas fatalno,
skokovito kakor cena toka pleše.
