Gledam ga, od kod mi vendar znan je,
se očitno kar spozna na drote,
na električne in na falote,
kajti vtika se v ograje stanje.
Da ograjo treba bo podreti,
žica namreč je preveč bodeča,
drotovje je točka zanj boleča,
meje treba čisto je odpreti.
Meje med sosedi, ga povprašam,
ja, se ve, do vašega dvorišča,
kar se tiče mojega igrišča,
tam pač ne, vsiljivcev ne prenašam.
Kdo je ta, tako mi znan deluje,
se sprašujem, si ga ogledujem,
mu prisluhnem, same h-je čujem,
mar arabsko tiček se spakuje?
Nekaj bo na tem, si mislim, žica,
pa napihovanje, privoščljivost,
z normami totalna nezdružljivost,
na katerega spominja strica?
Bolj natančno ko si ga ogledam,
mi vse jasno je, od mrtvih vstal je
Moamer Gadafi, se po pavje
nosi zopet, v hipu se zavedam.
Mu golob miru je ptica ljuba,
kot Gadafiju pred desetletji,
Moamer izrezan je, uspeti
more mu edinole izguba.
