Se predlani šele je pojavil,
so častili ga kot čarodeja,
ki bo z njim prebita zgornja meja,
čudeže je publiki najavil.
Je iluzionist, a ne obljublja
v prazno zgolj, so ga potem hvalili,
z njim persono pravo smo dobili,
takega, ki nikdar ne izgublja.
Zavihtel se naglo je na oder,
čislali so ga nadvse servilno,
da bo delal čudeže obilno,
čarodej je in izjemno moder.
In je delal čudeže resnično,
da so vsakemu se bolj čudili,
ko so iz hipnoze se zbudili,
zrli vanj zijaje, nepremično.
Po predstavi zadnji je obljubil
rokohitrsko še en dodatek,
šeststo evrov, takšen je podatek,
da žiriji se bo bolj priljubil.
To zasluži namreč si žirija,
ki njegovo delo ocenjuje,
željno že darilo pričakuje,
ko zgodi se strašna polomija.
Ko pokazal ji je škatlo prazno
in obljubil, sredi da nastopa
se napolni z evri, je do stropa
že skakala, a potem – porazno.
Notri ni zavojček bil obljubljen,
šeststo evrov ni prišlo dodatka,
sfižila se je predstava kratka,
v škatli ždel je le golob oskubljen.
