V naši je soseski vrsta takih,
na katere rima se nanaša,
kakšen jih celo močno prekaša,
več na las podobnih je, enakih.
Vodi jih nenehno hrepenenje,
da lahko kot ptički bi živeli,
čisto vse brez truda bi počeli,
to bi zapolnilo jim življenje.
Gledali ko ptiča so na strehi,
bi imeli za okras doma ga,
češ ta kljunček nam lahko pomaga,
saj počutimo se kakor v kehi.
On svobodno naokoli leta,
kar brez maske, hočem reči krinke,
šmínker je naravni, je brez šminke,
se vse leto karneval obeta.
Za to maškaro bi gor skočili,
gor na streho, takšen glas so dali,
za okras so ptiča si izbrali,
po starinsko: si ga izvolili.
To svobodna kajpak je izbira,
ptiček s strehe da ti pade v roke,
a potem težav kup na obroke,
vedno višja vsaka je ovira.
Prileteli niso mehki kljuni,
padli s strehe niso sami v roke,
je prišlo plačilo na obroke,
za izbiro strašni le računi.
Ob računu za izbor nedavni
stokajo sosedje, mi hoteli
tega nismo in še manj želeli,
zdaj smo suhi, neenakopravni.
Kaj bo šele z našimi otroki,
ki odplačajo neumnost našo,
da možgane dali smo na pašo,
je golob na strehi, blato v roki.
