Sanjal vedno je enake sanje
nek nostalgik, kar ne preseneča,
zanj bile so neizmerna sreča,
videl v njih je idealno stanje.
Po Muzeju hodil nostalgije
je v preteklih časih virtualno,
to ponavljalo se mu je stalno,
vsakič kak detajl še nov odkrije.
Bil je mlad in v drugi bil državi,
pa čeprav vseskozi v rojstni vasi,
a bili so vse drugačni časi,
jim nostalgik reče: Časi pravi.
Čakal uri dve pred trgovino
je na prašek, na palomo, kavo
in bentil veselo čez državo,
a dobil ničesar, super, fino.
Čakal leto dni je na zastavo,
mišljena ni tista s petokrako,
na kolesih štirih in z napako
slednjič jo dobil je, skratka, bravo!
Čakal je potem bencin, če pride,
na črpalki, končno le dočakal,
da si ga na bonček je dotakal,
čudovito, da se stvar izide!
Čakal je, bile so sladke sanje,
bil je mlad in čas zanj relativen,
vso noč bil v čakanju je aktiven,
sanje, da življenje dal bi zanje.
Zjutraj pa izgine virtualnost,
šel muzej je, šla z njim nostalgija,
v budnem stanju tu je le vizija,
takšna da spet blizu je realnost.
