Šli sta pionirki po sledovih,
po sledovih vzornika maršala,
njuna pot v analih bo pristala,
saj bili sta v Afrike okovih.
Za svobodo, ne kolonializmu
čivkali sta spodaj v Podsahárju,
sanjali o biserih, denarju,
zraven še o imperializmu.
Ena v belem, torej po maršalsko,
druga v capah Afriki primernih,
v blodnjah svojih lastnih neizmernih
sta obnašali se prav rivalsko.
Afriški imeni sta nadeli
si pri tem, zdaj prva je Uganda,
druga imenuje se Ruanda,
črni bi bili, a sta le beli.
Tam, kjer kršene so vse pravice,
spolno, rasno kjer razlikovanje
brani z opicami občevanje,
tam bil sta borki, vest resnice.
Sta prinašali samo svobodo,
gibanje in ritem, za napredek
dali vse od sebe, vsak izcedek
znoja sta prispevali v zablodo.
Promovirali sta tam turizem,
čimveč da na sever pride črnih,
po evropskih hribih da se strmih
dričajo in zganjajo nudizem.
Kdo sta, so potem se spraševali,
ko gostitelje sta zapustili,
ah, dve beli maškari sta v sili
skrajni na potep se pač podali.
Saj tako kot že pred pol stoletja
pionirkam mesta ni v Evropi,
zanje so le Afrike okopi,
ki naravnega so željne gretja.
Sta prišli, odšli povsem zeleni,
kot bili sta prej, dve pionirki,
socializma lastne mere hčerki,
za današnji svet – neuvrščeni.
