Paški sir da je specialiteta,
treba ni posebej govoriti,
na otoku Pagu ga dobiti
je mogoče in ta sir ni feta.
Sir produkt je paške ovce znane,
čislan daleč naokrog taisti,
ljubijo posebej ga turisti,
glas o njem se širi do Ljubljane.
Tukaj pa je s sirom vse narobe,
kot da šla po zlu bi receptura,
siru čisto se skazi natura,
ves okus, ves vonj gre brž po gobe.
Kaj narobe je pri proizvodnji,
se sprašujejo vsi poznavalci,
so mar v siru črvi, zajedalci,
kaj zanj elementi so usodni?
Prva je napaka že v izvoru,
če ni paški sir z otoka Paga,
ampak štajerska zgolj slaba vaga,
izpostavljen je bakterij vdoru.
Če iz njega gledajo ščetine,
buljijo če kot očesa vate,
vedi, ni užiten, ta ni zate,
je pokvarjen, saj že vonj te mine.
Naj se v celofan tak sir ovija
še tako, ne da se ga rešiti,
v hipu ga mogoče je razkriti,
v konec štajerski močno zavija.
In če ni za sir primerna doza,
če vsebina gnila je v celoti,
sir ni ovčji, vsi smo priča zmoti,
tak sir proizvaja paška koza.
