V basnih vloge so živali jasne,
znano že vnaprej je, kakšen kdo je,
le težko bo skril lastnosti svoje,
basni so zatorej vse brezčasne.
Tudi v tej zadeva je na dlani,
star lisjak okoli ptičev skače,
da bi tem še bolj se tresle hlače,
rezultati so vnaprej poznani.
Če lisjak ujame ptico živo,
z njo se poigrava nekaj časa,
a na koncu zanj je le klobasa,
ki jo snede, pa čeprav plesnivo.
Takšno ptičico prav malo vredno
potrepljal lisjak je zadnjič javno,
s tem dal vedeti živalim glavno,
da ravnati treba z njo je zgledno.
Resda je golob vnaprej odpisan,
a ker ta hip druge ni rešitve
in ker ni željá uresničitve,
ga še kar treplja lisjak prebrisan.
Hkrati se zaveda, kaj ga čaka,
še kako, če enkrat bo zamočil,
in ga kakšen trd bo kljun naskočil,
kaj potem ostane od lisjaka.
Se zato potuhnjeno obnaša,
saj ve, da je konec vsake basni,
ko lisjaki stari so, počasni,
ko jih mlajši rod zverin prekaša.
