Ich bin ein Berliner, je izjava,
ob kateri vsi so se smejali,
prav simpatično, saj pomešali
so izrazi se, zabava prava.
Kennedy je nemško oponašal,
hotel biti mož je Nemcem blizu,
a je lomil ga kot prej v Parizu,
sebe samega za krof razglašal.
Desetletja so medtem minila,
ko me slednjič je v Berlin zaneslo,
ob poslušanju sem mislil, teslo,
nemščina se strašno je razvila.
Ich bin Ein Berliner, heiße Mucha,
neki mi triletnik je povedal,
nisem prvi hip se še zavedal,
kaj se v glavici tam spodaj kuha.
Mar se nemščina je spremenila,
krofi so Berlinčani v resnici?
Če povem vam čisto po pravici,
neverjetna je jezika sila.
Ich bin ein Berliner, je povedal,
heiße Mucha, še ponovil mali,
da turisti v hipu smo obstali,
kje smo, redko kdo se je zavedal.
Bil prizor, povem vam, res je sanjski,
sanje pa sindbadovsko preroške,
zrli v temne smo oči otroške,
letošnji Berlin je to, ne lanski.
Kjer bila nekoč je lip aleja,
kjer pod njimi Nemec je korakal,
kažipot nas novi je pričakal,
tam največja da stoji mošeja.
