foto: STA

Šla je Cilka, iz vasi šla v mesto,

da bi sprehodila se urbano,

da bi videla se prepoznano,

prečkala je večkrat isto cesto.

 

Koliko priseljenih obrazov,

ugotavljala je na sprehodu,

pomagati treba pri prehodu

jim s kopico lepih je izrazov.

 

Veselila se je Cilka tega,

da zdaj v mestu več jih od drugod je,

s tem je manjše njeno nelagodje

punce iz vasi, kopni zadrega.

 

Se smehljala Cilka je fantinom,

ki kot ona v mestu so novaki,

taki treba je osebi vsaki

pomagati kakor lastnim sinom.

 

Kar od zadaj eden jo zagrabi

in oropa njenega imetja,

vajena ni takega početja,

žuga Cilka roparju, barabi.

 

Bi prijavila ga za tatvino,

rop, saj tukaj pravna je država,

v takih mislih mati Cilka tava,

ko fant spravil jo je ob lastnino.

 

Toda drugo čustvo v njej prevlada,

si takole misli: ta me ceni,

še se kak postavnež zame zmeni,

da počutim se kot nova, mlada.

 

Ne, ne bom prijavila zadeve,

saj sem jo narobe razumela,

pripetljaja sem lahko vesela,

Bog daj mi še takšne lepe dneve!