Vest po čaršiji se taka širi,
Bešić-bega več ne bo na sceni,
jo odnesel je še kar poceni,
saj priletel je vsaj na vse štiri.
Ni imel več Bešić-beg podpore,
ko na palico se je opiral,
zdelo se je, kot bi predoziral
se možakar, bil plod nočne more.
Prepogosto Bešić-beg je padal,
niso več pobirali ga s podna,
tla bila so zanj res neugodna,
kdo bi z nestabilnim se ubadal.
Vse predolgo se je počakalo,
da na čaršiji se bo spotaknil
in da se mu tisti bo umaknil,
ki naj ulovil bi ga še malo.
Vso podporo, rekli so, uživa,
je krepak, močan in pa pokončen,
a je naglo padel sklep dokončen,
naj gre tja, kjer zdaj lahko počiva.
Zdravje Bešić-begu da ne služi,
vse prepozno žal se je priznalo,
kaj je drugega še preostalo,
kot da se nekdanjim ga pridruži?
Šel je Bešić-beg po znani poti,
kamor Alah ga poslal je zbogom,
šel je Bešić naš z oteklim rogom,
lastni so ga sunili faloti.
