foto: arhiv Mravljišča

Trop volkov, je tega let že mnogo,

ko opešal ves je v snegu belem,

v stanju klavrnem, prav nič veselem,

se počutil je še bolj ubogo.

 

Nič rdeče, ni krvi zadosti,

snežna nas izdaja površina,

bode nam v oči vsa ta belina,

hočejo povsod nam jo zagosti.

 

Sveže potrebujemo volkove,

prave borce za zverin pravico,

da premagamo že to krivico,

se oprimo brž na sile nove.

 

V trop se jemlje čisto vse po vrsti,

od mladičev do starin betežnih,

največ pa živali tu je vprežnih,

 da bili volkovi bolj bi čvrsti.

 

Se tako domislijo volkovi,

tisti cucek, tisti dol z Balkana,

bil lahko vrhovna bi nam brana,

z njim na vrh, on bodi vodja novi.

 

Saj se ve, da psiček je navaden,

za povrh še vemo, je faliran,

a če rečemo, da je študiran,

dober bo za naš teren prepaden.

 

Rekli so volkovi, tja ga dali

na vrhovno mesto razsodnika,

kjer se na ukaze ga premika,

kakor pravo v svetu je živali.

 

Ko pa psičku enkrat trda prede,

trop ne bo se dolgo z njim ukvarjal,

redko kdo bo cucka zagovarjal,

ki se za povrh neumno vede.

 

Trop na hitrico se posvetuje,

takšen sklep je volčji najbolj pristen,

cucek vdan je, vendar nekoristen,

zlahka se ščeneta pač žrtvuje.