Spet streljánje, zopet kanonada,
iz orožij vseh in to fanalno
tekmovanje, kdo bolj radikalno
bo napadel in bolj iznenada.
Lok napet, ustaviti mogoče
ni ga več, a to še ni edino,
pristrelili radi bi večino,
štirih asov druščina to hoče.
Strelja se celo na star posnetek,
štirinajst let mirujoč v predalu,
zdaj nesrečnež slednjič je na tnalu,
končni se obeta mu zadetek.
Strast največja šolski so naboji,
z njimi, vanje z lokom zdaj se meri,
tam najboljša tarča so primeri,
strelci v strasti mislijo si svoji.
Koga še in kam bi ustrelili,
vedno je municije zadosti,
so rafali radikalno gosti,
tarče zlepa ne bi več zgrešili.
A problem predstavlja jim orožje,
tega ni, v koruzi obležala
puška je, od sebe prav nič dala,
zanjo moledujejo po božje.
Kaj bi dali, da bi ustrelila,
pa je revica vsa zarjavela
in brez nje municija brez dela,
ni za strelce žalibog zdravila.
