Krošelj znan je pohajač brez dela,
giblje se svobodno, brez ovire
kakor tudi vselej brez manire,
če opišemo ga kratko scela.
A širokousti se brezmejno,
prerad svojo malho hvali javno,
pravi, da početje prepoznavno
je njegovih, najbolj pač idejno.
So njegovi bojda vsi ugledni,
njim številne da gredo zasluge,
zasmehuje, kritizira druge,
Krošljevi edini so napredni.
A uboštva ker ne more skriti,
ne doma, še manj, se ve, v tujini,
v svoji neizmerni se plitvini
s tujim perjem prav nesramno kiti.
Počenega groša niso vredni
tisti drugi, ki jim ne pripada,
rad blebeče, da svoboda vlada
šele zdaj, njegovi pa so zgledni.
Pesem za en groš se s tem ponavlja,
vedno ista in neprepričljiva,
za uho zlagana in vsiljiva,
Krošelj ko brezupno vtis popravlja.
So prebrali zdavnaj tega Krošlja
tujci, ki jim svojo malho hvali,
ne bi zanjo, so se zasmejali,
dali niti počenega grošlja.
