Sosed Bobi ves čas se huduje,
se počutil je, kot bil bi v raju,
tak je zdaj, kar je na položaju,
skupnosti krajevni predseduje.
Ga za skupnost pravzaprav ne briga,
saj obseden z novo je manijo,
ki zaradi nje stvari stojijo,
skupnost pa stagnira, komaj miga.
Bobi ves dan le v ekran bi buljil,
živce para mu te-ve lokalna,
kakor da bila bi nacionalna,
koliko si sivih las je spulil!
Rekli so mu, vodovod popušča,
vanj kanalizacija se steka,
a ne briga ga, zanj je prepreka
le lokalna te-ve, vredna trušča.
Zdravje šlo občanov bo po gobe,
saj zapuščajo nas vsi zdravniki,
on pa: »Konec bom naredil kliki
na te-ve ju, ki je leglo zlobe.«
Šle v nebo so cene, sosed Bobi,
konca ni nevarnosti in škodi,
on pa le okrog ekrana blodi,
kaže pest nemočno tej »škart robi«.
Sliko na te-ve-ju naj popravi,
se obrača Bobi na sodišče,
pravijo, da najde ta, kdor išče,
sklep bo, naj manije se ozdravi.
In ker buljiti v ekran ne neha,
vrabci čivkajo že o bolezni
o te-ve maniji, glavi jezni
da golob na veji bo uteha.
