Je v Butalah spet zelo domače,
sami med seboj ker so se sprli,
drug bi drugega kar pozaprli,
vse zavoljo hrane in pijače.
Odkar so Cefizlja se znebili,
no, saj veste, Janeza, ki s hojco
je preganjal zmeraj kakšno Mojco,
ni da mir lahko bi še užili.
Ko imeli so Cefizlja v paci,
plešastega, vendar modre glave,
so imeli vselej cilje prave,
zdaj pa so nasedli prvi raci.
Gorščák, hribovec je sam napadel,
bobnarja vzel vdano je v zaščito,
muziko imel bi rad odkrito,
zdaj ko ves orkester je razpadel.
Policijski je orkester v zosu,
bobnarja ni tu, ki takt mu daje,
oder silno se nevarno maje,
kdo naslednji jih dobi po nosu?
Muzika bo to drugačne vrste,
med seboj butalski policaji
obračunajo kot v kakšni vstaji,
že srbeče tipajo si prste.
Tam, kjer naj bi blagi mili zvoki
oglasili se nadvse ubrano,
je v orkestru čisto vse zbezljano,
niso zvoki, so butalski poki.
Pravkar nekaj jih prihaja s probe,
črnca imajo v svoji sredi,
so za policaje zgolj izgledi
poloviti zblojene golobe.
