Vpil je duh: »Stoj, men, takoj ustavi!«
Gledali so, le od kod prihaja
glas z naglasom, komu mar uhaja?
Videti bilo ni nič v naravi.
Nič oprijemljivega, vse prazno,
duh pa vpil je: »Govor si sovražni,
si izrodek, ti si vir nesnažni,
tvoje vse početje je porazno!«
»Stoj men, ti ne boš nikogar žalil!«
duh z naglasom spet se je zadiral,
skrinjico Pandorino odpiral,
se kot tolerantnega sam hvalil.
Norčeval se duh iz invalidov
je tako, da je ljudem podtikal,
češ poglejte, kakšni ste, premikal
pa je komaj sam dva para glidov.
Vpil je duh: »Stoj, men, to se ne dela,
govor bo sovražni tvoj na tnalu!«
A ni videl sebe sam v zrcalu
in da spremlja ga zgolj Laž debela.
»Stoj, men,« na izpad njegov brutalni
iz zrcala lik mu je zabrusil,
»v duhu zablodelem si preskusil
vso sovražnost, invalid mentalni.«
