Davno je že, a se zdi kot včeraj,
gledal sem v štacuno v naši vasi,
kaj sem videl? Notri prav počasi
fant se je premikal, kakor zmeraj.
Prav počasi, rekel bi kot pamet
se je po štacuni tiho gibal,
k pultu prodajalec se odzibal,
vzel je mero in odrezal žamet.
Tule bom poštucal, se nameni,
ni da bi preveč bilo ga v bali,
več za manj mi bodo kupci dali,
delež svoj prihranil bom pri ceni.
In tako komi si preračuna,
če bom štucal redno, krajšal vneto,
enkrat bom nabral si, res presneto,
toliko, da moja bo štacuna.
In potem še laže bom prikrajšal
kupce kakor svoje zaposlene,
sam določal plače bom in cene,
vse po vrsti za denar jih lajšal.
Plače, zlasti tiste previsoke
bom porezal z mero komisijsko,
poznavalsko reče, po komijsko
jih izplačeval bom na obroke.
Gledal sem, poslušal ga, filistra,
mislil sem si, glej ga praktikanta,
tale kmalu zraste v prevaranta,
ta komi bo kdaj še za ministra.
