To bilo je zadnjič na odboru,
kjer o zdravju tekla je beseda,
se pojavi kreatura bleda,
a z zamudo, šele po odmoru.
Frček ali Črtek, saj ni važno,
se tako nekako piše slika,
ki jo v hipu mikrofon zamika,
vanj uperi svojo sapo vlažno.
In po črti, takšni brez upora,
tja primaje se, da vse se trese,
mnenjski trk, no, trček bil je, ve se,
se prikazal je kot nočna mora.
Kaj s tem Frčkom je, so se vprašali,
ki tam zadolženi so za zdravje,
da obnaša tukaj se po kravje
in mu sploh besede niso dali.
Frček namreč mukal je in tulil,
so izdajale oči rdeče,
da prepoln lastne je nesreče,
ko je nekaj o bolezni žulil.
Spet ni skozi vrata prava vstopil,
na odboru hitro so spoznali,
ali pa v bifeju niso dali
mu dovolj, pa se je sem preklopil.
Ne, že dobro, vstopil čisto prav je,
strinjala se slednjič je večina,
je rešitev tukaj zanj edina,
saj mi vendar smo odbor za zdravje.
Vidna je pri njem takoj bolezen,
vsak dan težja je oblika njena,
pa še nekaj, kar je enkrat ena,
Frček zagotovo ni bil trezen.
Čisto prav je torej, da pojavil
se je tukaj, saj nas potrebuje,
sicer bo iz dneva v dan le huje,
če ne bo se v kratkem času zdravil.
