Je prišel na oder arogantno,
si pogladil Florjan kozjo brado,
on predstavlja tu oblast in vlado,
vedeti navzočim dal sekantno.
Kdo bo njemu tukaj komandiral,
on vrhovni je in nepriziven,
kdor drugače misli, je naiven,
s takimi navzoče je preziral.
So oči zlovešče mu sijale,
ciničen nasmeh okrog se širil,
da se ne bi sebi izneveril,
v upanju, saj tu se zgolj Butale.
Se potrjeval je Florjan s tezo,
da njegov prijatelj je nedolžen,
zgledal tisti hip kot vol pomolžen,
ki zamisli se nad svojo pezo.
Dvoma ni o pristnosti, je rekel,
ve se. kdo igralec diplomiran
tukaj je in kdo tu ni lažiran,
vtis dajal, kot da bi se opekel.
Aroganco je igral še dalje,
a bila je naučena vloga,
glas na odru več ga ne uboga,
ko začenja braniti kanalje.
Se naenkrat Florjan, samopašen
kakor je, v drug lik sam transformira,
zdi se, kot da oder se podira,
pa ja ne, da Florjan je prestrašen?
Vse njegovo odrsko pozerstvo,
tanek glas in hlačice tresoče
so natanko tisto, česar noče,
lažno vse je, čisto amaterstvo.
Florjan vse bolj ve, da zaigrano
je bilo na moč katastrofalno,
in pozerstvo célo teatralno
z zadnjico bilo da ni ubrano.
