Gresta skupaj, gresta v španovijo
Desa in z njo Lido, izgubljena
v vrvežu, kot drobca razdrobljena,
kravjo sta sklenila pač kupčijo.
Desa, mokra sva, ji Lido reče,
saj sva kot dve trupli, pravi Desa,
konec ni deževnega še plesa,
vse od naju se cedi in teče.
Greva skupaj, ko po naju pada
in nikjer napušča, zatočišča,
pa pojdiva družno do volišča,
naj bo vtis, da se imava rada.
Stisne Lido Deso in zbežita,
iščeta napušč kje, suho streho,
da zatečeta pod njo se, sta v uteho
zgolj drug drugemu, oba pobita.
Glej napušč, ta naju v kritje vzame,
zakričita v paru hkrati skoraj,
pa še ptičje gnezdo je tam zgoraj,
to rešitev zate je in zame.
Stisneta se pod napušč uboga,
kakor sta, kar se od zgoraj sliši:
»Stran, kadavra, stran, ve, mokre miši,
pod napuščem mojim ste nadloga.«
Kaj je to, pogledata v višino,
vidita golobjo jato zbrano,
siv golob spodi ju z marš na plano,
blatno zraven še spusti vsebino.
