Fanjin zúnanji teater znova
je pred prazniki začel s predstavo,
da prikaže nam realnost pravo,
lotil se je spet na cvetke lova.
Naloviti kar najbolj bizarne
je naloga, ki zadala Fanja
si jo je, ko padla je zunanja
nam temperatura med polarne.
Da pogreje dušo, ponudila
najprej Fanja je enakost spolov,
jo izbrala izmed svojih trolov
je kot prvo, vnela z njo čutila.
Spolov mnogo je, a vsi enaki
naj bili bi, kakor pravi Fanja,
ki v zamaknjenosti redno sanja,
da ji pritrdijo učenjaki.
Spolov, sklonov, zlasti pa števila
je pri Fanji, da je vse cvetoče,
stresa cvetke, ko so najbolj vroče,
takšne se naslednje je znebila.
Njena ljubljena država rodna
s pravno se državo spogleduje,
kaj še, bojda z njo prijateljuje,
Fanjina je cvetka cvetk brezplodna.
Za prijateljstvo si je izbrala
namreč bivšo kar državo bratsko,
kjer cvetenje avto-birokratsko
zgled ji je, kako naj bi ravnala.
Cvetk število nima konca, kraja,
ne pred prazniki zgolj, že pol leta,
vse odkar na sceno bila vzeta
Fanja je, ki v cvetju pleše, raja.
Kar prikaže nam v predstavah Fanja,
ki, povedali smo, so zunanje,
ulično je pač natolcevanje,
jasen v njem odraz duha je stanja.
