Pred božičem, ko je domovina
že za praznik slavnostno odeta,
takšna pravljica bila posneta
za ogled je, tukaj je vsebina.
Vsi pomešani prišli so liki,
iz več pravih pravljic skupaj dani,
prvi se prikazal je v dvorani
sveže zapriseženi miš Miki.
Rekli so, od danes predseduje
ta nam Miki, ki kar nič poskočen
bil ni videti, ampak usločen,
kot prišel bi v kraje čisto tuje.
Pa ni kak Amerikanec Miki,
prej bi ga na rusko dačo dali,
kjer te vrste zbrane so živali,
takšen vsaj je videti na sliki.
Se za njim prikaže prav poskočna
frfra, ki Pepelko imitira,
kakor vešča krili brez obzira,
kot da bije ura ji polnočna.
Čevlja v pravljici tej ne izgublja,
na nogah oba sta, sta rdeča,
barva kakor ustnic – krvaveča,
na daljavo publiko poljublja.
Atmosfera s tem postaja pestra,
saj plesalka divja se osmeši,
zablodele princ pač ne odreši,
vidi, da Pepelke je polsestra.
Končno v pravljici bo spregovoril
slavnostni govornik, ker svobodno
vse interpretira, je nerodno,
kakor da sam sebi fant bi dvoril.
Le kam dati ga, le kaj ustvarja?
Da Ostržek je, nekdo se spomni,
drugi ob nastopu tem pripomni,
cirkuško da sceno uprizarja.
Nos ne raste mu, v tem je napaka,
v pravi pravljici, ko fant se zlaže,
se poveča namreč, v tej pa maže
ti oči, ima te za bedaka.
So zaščitni znak lasje njegovi,
pravljic pravljico pripoveduje,
nad katero vidno obupuje
otročad z vse daljšimi nosovi.
Niti ni, da bi zijala pasla,
ob tej pravljici se nasmodila
ta je, ki z njo svoje je dobila,
deca izgubljena, nedorasla.
