Prav zares se na ekrane vrača
filmski propadli, fancy Keko,
novo si nadel zato obleko
za nastop je, jo v rokah obrača.
Ni mladenič več, so opazili
Kekčevi gledalci že priletni,
ki nikakor niso zanj dovzetni,
se ob njem ne bodo razvedrili.
Pokal ko bo Kekec stare vice,
skrival se za kamero obscuro,
prepoznal njegovo boš naturo,
prav zares bo en sam kup resnice.
Kekec ta ne govori gorenjsko,
ni to tisti znani fant od fare,
ta je skisan, kot da vse ga tare,
kakor klado nosi ga dolenjsko.
Ta naj razvedril bi spet občinstvo,
Kekec, rekli so, ga v smeh bo spravljal,
kvečjemu do solz, ko zdaj nastavljal
kameri bo svoje pobalinstvo.
Bil naj skriti kameri bi všečen?
O, moj Bog, le kje so ga staknili,
Kekca v Franciji so mar dobili?
Kakšen komik, pravi lik nesrečen.
Kamera ga ljubi, pobalina,
rekli so programski svetovalci,
in zaznali naj ne bi gledalci,
da je konvertiral v Kosobrina.
Ko nazaj ga bodo pripeljali,
bolje res, da kamera se skrije,
kajti ta ne laže, vsem razkrije
da smo z njim v preteklost se podali.
Kamen še ta kamen se obrne
v vodi in na dnu lepo pristane,
tisto, kar od Kekca pa ostane,
bolje da nazaj se več ne vrne.
Kekec odposlanca znova gre se,
ne poslanca, ampak deputata,
ki zapiral bo humorju vrata,
dokler se ga venkaj ne odnese.
