Kdaj napisal Hvalnico Erazem
že iz Roterdama je, saj veste,
a norosti le na led še greste,
vaš izgovor je v celoti prazen.
To povedati zato gre znova,
prispodoba je predobro znana,
Hvalnica zgolj preimenovana,
ista pa ostala je zasnova.
Norček dvorni v njej igral bi kralja,
na vprašanja resno odgovarjal,
z njimi stanje jasno ponazarjal,
da vsak dan vse večja je razdalja.
Tista, ki ga od razuma loči,
ko se patološko zakrohoče,
da ves dvor zavoljo njega joče
kakor jata ptic po strašni toči.
Tista, ki zavoljo nje so besni
že dvorjani, norčku sicer vdani,
kajti letos daleč je od lani,
vsak korak je v brezno, ni več plesni.
Meri se norost zdaj inflacijsko,
naj besedno norček jo zmanjšuje,
veča se, tako da je vse huje,
padel on je in ne ona nizko.
Kolikšna inflacija je danes,
norček dvorni kajpak pojma nima,
le reži se, sebi z glavo kima,
cifro ko pove rojak mu Janez.
Da ni tolikšna, se spreneveda,
dalje poje Hvalnico ji trapec,
dvorni norček, ta norosti hlapec,
mesto ki voditelja zaseda.
Da v resnici višja je veliko,
vse bolj narodu v zavest prihaja,
ki za norca ga ima, postaja
norček kakor tip iz filma Psiho.
Nič več smešen tip, ki v smeh vas spravlja,
mojster plesa, vseh vrst veselosti,
temveč plod inflacije norosti,
pacient, ki več se ne ozdravlja.
