Smo poznali vsi ga kot bleferja,
v našem se razredu je bohotil,
se občasno zraven še togotil,
kakor je značilno za pozerja.
Ko pisali šolsko smo nalogo,
je prepisoval od nas napačno,
da izpadlo je prav vse drugačno,
a ohranjali vsi z njim so slogo.
Ko bil vprašan je, smo mu ubrano
vsi prišepetavali podatke,
on pa sekal razne je dodatke,
kdo je bil, vam zdaj je že poznano.
Jugoslavija najbolj razvita
po njegovem je bila država,
njena pa ekonomija zdrava
po zaslugah pač maršala Tita.
Muzali smo v klopi se, smejali,
kaj spet ta naš součenec klati,
a se zanj bilo ni treba bati,
saj so javno mu pohvalo dali.
Ni nihče prijel ga za besedo,
zbor učiteljski mu je le laskal,
on pa se je po lasišču praskal,
kot da v glavi išče lastno bedo.
V Jugi je inflacija najniže,
lepega dne smelo je prijavil,
ga učitelj kajpak ni popravil,
je pohvaljen fant bil, ki se liže.
V gospodarstvu najbolj pa se ceni,
je privijal, s tem krohot izvabljal,
energente, reči ni pozabljal,
ki da proizvajajo jih geni.
Ta sošolec smeli naš in važni
v zrelih letih je postal živina,
tam pač, kjer ni treba nič spomina,
pase se sedaj v deželi lažni.
