Naša muzika je res ubrana,
z vseh vetrov smo muzikanti skupaj,
v plesni točki eni: “Ne obupaj!”,
dvojno je dvorana razprodana.
Bliža zadnji se koncert obletni,
da pokaže vsa se mojstrovina,
plesna zlasti, ki je zgodovina
že sedaj v podobi vsej prevzetni.
Plesov naših je nabor prav pester,
v prostem slogu, torej se svobodno
gibamo, ko vsem nam je nerodno,
ker obmolknil zdavnaj je orkester.
Saj bilo orkestra ni v resnici,
dirigent gluh na obe ušesi
mlatil, krilil je samo s peresi,
če povemo čisto po pravici.
Zdaj še mlati okrog sebe v prazno,
komaj se prestopa z eno nogo,
rad bi odigral to svojo vlogo,
a početje je več kot porazno.
Pravijo poslednja simfonija
da ostala bo nedokončana,
slišala tresk druščina bo zbrana
operete Ptička polomija.
