Zrli fantje tja so, kjer gorelo
je močno, kjer bil je velik plamen,
je od tam prišlo obilo znamenj,
da se res je po načrtih vnelo.
Vnemali so se za pogorišče
in podpirali so pogorelca,
se ga oprijeli kakor grelca,
ki toplino daje in jo išče.
Ta je naš, za naše kuri vedno,
se zato mu prokurist naj pravi,
govorili so, naj se postavi
ga na pogorišče, kjer bo redno.
Kjer bo redno kuril in podžigal,
da sosedovo bo pogorelo,
nas ob tem nadvse prijetno grelo,
ko se plamen bo visoko dvigal.
Je bilo tako nedolgo tega,
zdaj pa plamen nekam šibko sveti,
ognja ni, četudi smo poleti
in suho je, se ne prime vsega.
Čudno ogenj se s plamenom vede,
kot da prave nima več podpore,
komajda še malo tleti zmore,
pogorevcu torej trda prede?
